Bila sem deklica, žena, mati – danes pa sem ničvredna, nemočna starka vsem v napoto in sramoto!


Bila sem deklica, živela brezskrbno otroštvo, se kopala v žuborečem potočku z vrstniki. Bilo nam je lepo, brez stresa, brez pohlepa. Uživali smo v naravi z živalmi na kmetiji, ki so nam dajale ljubezen in optimizem. Zrasla sem v dekle, ki se je poročilo, ustvarilo družino. Kmalu so otroci odrasli, šli po svoje. V tem hitrem tempu so pozabili name, na lastno mati, ki jih je rodila, nosila pod srcem, jih vzgojila.

Postala sem ostarela vdova. Sama v hiški, v kateri me je pozimi grelo toplo srce, saj za drva zaradi prenizke pokojnine nisem imela in moje živali, ki so mi z dneva v dan kazale ljubezen in dajale občutek, da nisem sama.

Tako zelo sem si želela videti vnuke, a moji otroci so bili prezaposleni, da bi me lahko obiskali, vnukom pa sem bila v sramoto, ker je bila moja hiška skromna, za rojstne dneve pa od mene niso dobili materialnih daril, saj jih nisem imela s čim kupiti. Z veselejem pa sem jim spletla rokavice in šal iz starih puloverjev in jih predala pismonoši, da jih je odnesel v dolino in predal vnukom.

Starost in žalost sta počasi naredile svoje. Nemočna sem obležala v postelji, k meni so prišli mucki, psi, me ljubkovali, mi dajali optimizem in voljo. Tako sem si jih želela dotakniti, objeti, a telo tega ni bilo sposobno, s solzami v očeh in mislimi sem jih objemala, stiskala k sebi. Kljub nemoči, obupu, žalosti, je bilo vredno živeti zaradi njih, saj so imele le mene, mi hotele pomagati, a so se le nemočno stiskale k meni.

K sreči je prišel k hiši pismonoša, trkal po vratih, me klical, a zaman. Nisem mu mogla odgovoriti, le s solzami v očeh sem prosila angele, da bo prišel v hišo, me našel, nahranil moje živalske prijatelje.

Moj kuža Piki ga je s svojim laježem le prepričal, da je vstopil v hišo in me našel nemočno v postelji. Obvestil je moje otroke. Kmalu so bili vsi na kupu.

Le opazovali so me, v njihovih očeh je bilo opaziti, da so zaskrbljeni, niso vedeli kaj bi z mano. Kaj bi z mati, ki jih je rodila, vzgojila, da so šli vsi za svojim kruhom, postali samostojni.

Kar naenkrat sem jim bila odveč. Težko je bilo slišati glasove iz sosednje sobe, da kaj bodo z mano, saj nihče zaradi hitrega tempa nima čaa skrbeti zame, da še sebe in otroke težko preživijo s prenizkimi prihodki.

Izgubila sem vse, pred časom moža, družbo otrok, vnukov, iz danes na jutri postala nemočna v postelji, brez glasu, le s svojimi štirinožnimi prijatelji, ki v meni niso videli materialnih dobrin, ampak iskreno ljubezen in srce.

Šušljanje otrok v sosednji sobi, je prišel do zaključka, da moje živali predajo v zavetišče, mene pa dajo v dom za ostarele.

Ponovna žalost in bolečina v meni in vprašenje, s čim so si moji ljubljenčki zaslužili iti v zavetišče, ali jih ne more kdo od njih posvojiti, jih sprejeti, če že mene ne morejo. Odpeljali so jih isti dan, nemočna sem jokala in se spreševala zakaj. Preden so jih grobo odvzeli, so me vsi nemočno gledali, cvilil, žalostno zavijali in z očkami kazali, da naj ostanem optimistična, močna.

Tudi mene so kar kmalu odpeljali z rešilnim avtomobilom v dom za ostarele. Pristala sem v sobi, kjer nas je bilo 6. Ta soba je bila najcenejša, saj je bilo otrokom že to tako težko plačevati za mojo oskrbo.

Na obisk jih ni bilo, saj niso imeli časa. Nazadnje so bili, ko sem morala podpisati papirje odvetniku, da se odrekam zemlji in moji skromni hiški ob žuborečem potočku in vsakodnevnem petju ptic. Podpisala sem se s pomočjo hčere, saj se roki nista odzivali.

Tako sem ostala v sobi z nemočnimi ljudmi, ki smo se po kapi lahko le gledali in pogovarjali z očmi.

Minevali so dnevi, tedni, meseci, leta. Vsi dnevi bolj kot ne enaki.

Na hitro so mi delavci za zajtrk zbasali v usta čokolino, čeprav ga nikoli nisem marala. Če nisem hotela požirat, so mi na silo z brizgalko brizgali v grlo, da sem vsaj nekaj zavžila. Ko je prišlo kosilo, sem ga nemočno gledala na nočni omarici in čakala, da so bili nahranjeni ostali, šele za tem sem prišla na vrsto jaz. Seveda je bilo vse mrzlo, pa še to sem morala goltati, čeprav sem vse življenje jedla počasi. Za večerjo sem dobila ponovno neko pasirano čorbo, pojesti sem jo morala na hitro, še vročo, saj sem bila za spremembo na vrsti prva za hranjenje.

Prišel je čas hidracije. Tečne sestre so prehitele z vozom vročega čaja in nam tiščale dulčke v grlo, da smo na silo popile 200ml, saj so morale za zdravnika na tablico pri nogah vpisat koliko smo popile. To je bilo 3x na dan.

Že je bil čas nege, ko so mi na hitro menjale plenico, me prevračale sem ter tja po postelji, kot da sem predmet. “Prijazen” delavec me je celo pokaral z besedami, “Prokleta prasica, si se spet vsrala”. Na hitro so mi zamenjali plenico, me namazali s hladilnim mazilom po vneti, rdeči riti, me obrnili na bok, da ne bom imela še več preležanin kot jih imam.

Po nekaj urah so le prišli do mene in me obrnili na drug bok, v usta ponovno tiščali dulček vročega čaja.

Tako srečna sem bila, ko sem zagledala prijazno sestro, ki mi je podarila svojih 5 minut, lepo besedo, me prijazno negovala, hranila. A kaj, ko ni bila vedno razporejena na moj oddelek, a za tistih 5 minut, tudi, če niso bili vsak dan je bilo vredno živeti.

V posteljo mi je prinesla zajčka, ki so ga imeli v avli zaprtega v kletki. Obudila mi je lepe spomine na moje živali, ki niti ne upam pomisliti kje so pristale, če je bilo zame na tak način poskrbljeno.

Na nočno omarico mi je večkrat prinesla šopek svežih rož, ker je vedela koliko mi pomenijo.

Čez vikend, ko je imela več prostega časa, si je i vzela čas in nas vse nepokretne dala na voziček, nas peljala pred dom v park, nam postregla s kavico, nas česala, mazala s kremami, nas razvajala z manikuro, masirala roke, noge. Od doma je velikokrat pripeljala svojega kužka, ki me je tako zelo spominjal na mojega Pikija.

Kmalu je slišala posmehovanje ostalih sodelavk, zakaj se tako razdaja za svojo službo, da naj raje gleda nase, da ne bo izgorela in raje pride k njim na čik in obrekovanje.

S težkim srcem nas je vse zvozila v sobo, nas položila nazaj v posteljo in s solznimi očmi odšla iz sobe.

Tako so minevali dnevi. Ko sem nekega dne ponovno doživela infarkt, dobila srčni napad. Zdravnik je postavil diagnozo popušanje srca. Moje telo je živo propadalo. Pretok na nogah je bil vedno slabši, imela sem polno odprtih ran, prav tako na trtici, do kosti. Tako zelo sem si želela, da mi moja zlata sestra dela preveze, saj jih naredi z občutkom, a vedno nisem imela te sreče. Velikokrat so mi jih naredili na hitro, površno, boleče, saj so na preveze že čakale sosednje sotrpinke.

Napočil je dan, ko sem se pričela dušiti, zalivala me je voda. Prišla je urgenca, na pol pri zavesti, sem slišala njihove besede. “Pa saj je že stara, pustimo jo umreti”. Ne znam vam povedati, kako sem se počutila, tako rada bi zakričala, da sem živo bitje s srcem in dušo, ki bi še živelo za dneve s prijazno sestro, tudi, če samo 1x na mesec, a žal me ni nihče slišal, saj sem lahko govorila le v duhu, moje glasilke ne delujejo že nekaj let. Pustili so me samo, nafilali z injekcijami, tabletami, brez moje privolitve.

Telo je na obroke umiralo od stranskih učinkov, še bolj razpadalo kot prej. Na kisik so me ponavadi priklopili popoldan, ko ni bilo vodje, katera je diktirala, komu lahko sestre dajo kisik in komu ne. Velikokrat sem jo slišala, da je sestram ukazovala kdo naj dobi dodatno oskrbo in kdo ne. Ponavadi so jo dobili tisti, ki so imeli zatežene svojce, ki so bili večkrat na obisku in pritiskali na vodilne. Jaz, ki nisem imela svojcev, da bi se brigali zame, sem pač dobila dodatno oskrbo od dobrih sester, ki so bile redke in so si to upale narediti.

Nekega dne je prišla k meni sestra, ki sem jo ljubila kot svoj hčero in povedala, da počasi odhaja na drugo delovno mesto, ker tega ne zmore več opravljati. Na nek način sem bila zelo srečna za njo, da gre na bolje, a moja duša je kljub temu jokala, saj je bilo vredno živeti za trenutke z njo.

Čez tri dni sem dobila ponovno dihalno stisko. Nemočna sem ležala v postelji in prosila angele, da mi pomagajo oditi na drug svet, kjer bom zaželjena, nikomur v napoto. Pred nekaj dnevi sem bila še tako zelo optimistična, danes pa sem se udala. V tistem trenutku je v sobo pritekla moja zlata sestra, me prijela za roko in s solzami v očeh prosila, da ostanem. Odlgelo mi je, dobila sem moč v roko, katere nisem imela že nekaj let, jo stisnila in z očmi povedala, da jo imam rada in da mi bo na drugi strani lepo.

Dvignila sem se nad svoje fizično telo, končno sem lahko letela, imela sem moč. Težko in boleče je bilo opazovati mojo sestro ob mojem umrlem fizičnem telesu, tako zelo me je objemala, jokala, me lepo umila, oblekla v mojo najlepšo obleko in me odpeljala v najlepši posteljnini v vežico, kjer mi je prižgala svečko. Tako zelo sem ji hvaležna za ves njen trud in lepe trenutke, ki mi jih je dala. Ves čas sem ob njej kot angel varuh in jo čuvam na njeni življenjski poti in si želim, da bi bilo na zemlji vse več tako dobrih ljudi – ljudi v pravem pomenu besede, ki jim vse pomeni iskrena ljubezen in dejanja, ki se ne ozirajo na govorico ostalih zlobnih ljudi, ki samo obrekujejo, se pustijo vodit sistemu, so sebični in hlastajo po materilanih dobrinah. Vsi bodo nekoč zapustili svoje fizično telo in dobrin ne bodo mogli vzeti s sabo.

Izza oblakov, v družbi puhastih angelčkov vas pozdravlja starka, ki ji je bilo vredno živeti za trenutke s svojimi živalmi in prijazno sestro v domu upokojencev. Imejte se radi, bodite zdravi in vedno poslušajte svoj notranji glas.(Facebook – Valerija Kr)

╚►HIŠO ZARUBILI IN PRODALI NA DRAŽBI: Niso plačali 1580 evrov zapadlih obrokov!

╚►RUBEŽ PRI VASKRSIĆEVIH: Policija je najprej prisilno odstranile ženske!

╚►POZOR: Iznašli zdravilo za raka!

╚►POGLEJ VIDEO: Kako zgleda ko te krava brcne v glavo?

╚►RESNIČNA ZGODBA: Starejša žena namenjena k jutranji maši, me je ozmerjala s svinjo!

╚►NA POGREBU: Župnik s košaro kasiral neobdavčenih 10.000 evrov!

╚►IZRAČUN, DA TE KAP!: Smo Slovenci res ovce?

╚►TO MORAŠ PREBRATI: Bankrotirani cerkvi še Bog ne more pomagati!

  • POŠLJI ČLANEK NAPREJ:
  • Share on Facebook
  • Imate zanimivo zgodbo, ki bi jo radi delili z drugimi? Pošljite nam na: info@razkrito.net

11 x komentirano

  1. Anonymous says:

    za zjokat

  2. Anonymous says:

    dobrodošli v dobi kjer nič ni več sveto,samo denar denar.če pa si reven pa se itak vsi norčujejo.sem kot otrok živel v revni družini pa dobro vem kaj je ponižanje od sošolcev učiteljev,ti so bli nekateri pravi hujskači,slabši kot sošolci.a sedaj mi gre kar od 1 do 10 bi reko 7.tak da je kuuul.haha.kako si postalješ tako imaš.a revnih nikoli ne ponižujem ker nikoli ne veš kdaj boš med njimi ti sam. na stara leta bodo nam itak pedri na vladi dal 300 e penzije pa 400 e položnic.tak da nas vse čaka isti konec.razen debilov ki si zdaj kupčkajo za stara leta.a tega nebodo koristli,ker jih bomo poteptali ko bo nastala prava kriza.zal se tudi tajkunom lepo ne piše,točno vemo kateri imajo preveč.treba bo začet glave podirat začevši tovšak jankovič itd itd polno jih je najhujši pa so v ozadju.ti so krivi za mizerijo ljudi,treba bo nardit nekaj za bolši jutri,ker če bo šlo tako naprej nas čaka usoda te gospe.a je na stotine takih zgodb a ne pridejo vse v javnost,žal

  3. ladyBe says:

    ni lepšega občutka, kot je zadovoljstvo starostnika v domu upokojencev. usaka bolničarka, medicinska sestra naj se zamisli, potuhta kako bi ona želela da skrbijo za njih ko bojo (če bojo) potrebovale nego. malo je srčnega osebja po domovih. iz svojih izkušenj povem, veliko pomeni njihou nasmeh, popačen pozdrav, ko veš da so zadovolni da jim pomagaš…ni lepšega občutka kot to da ti je nekdo neizmerno hvaležen ker mu pomagaš, čeprou ti poplača zgolj z nasmehom ko vstopiš v njegovo sobo.

  4. L says:

    Nekaj časa nazaj (februar 2011) je bil na SLO2 izraelski film na podobno temo; Eskimi iz Galilije (The Galilee Eskimos (2006))

    kjer so skupino sedaj že starih ljudi, iz nekega gorskega območja nasilno premestili v dom za ostarele. Nekako 6 parov, vse so sami postavili in tam od mladosti živeli naprej, imeli tudi otroke in tako naprej..
    No, film se konča s tem, ko pridejo buldožerji (pod vodstvom mladega arogantnega karierista), te starostnike pa z avtobusom odpeljejo v dom za ostarele; pač nekam, kjer ne bodo delali težav in ne bodo nikomur v napoto.
    Zaključna misel je v stilu, parafraziram: “nič dobrega se ne piše družbi, ki na takšen način ravna s svojimi starostniki”. Oziroma; mladi so stare porinili čez rob, nekdo drug bo pa z njimi storil enako.
     

    Žalostni časi…

  5. xbit says:

    Vsakdo lahko pri sebi prične izboljševati svet. Nasmeh sosedu. Pomoč starejši osebi v bloku… ali celo stari mami, staršem…Mi mladi dejansoi imamo to moč, da spremenimo svet na boljše. Ampak začeti moramo pri sebi.

  6. mm says:

    moje izkušnje pri starejših so malo drugačne: pri tistih, ki so osamljeni, se je v preteklosti pogosto dogajalo, da so ”pozabili” otroke vzgajati v duhu ”medgeneracijskega sožitja”. Poznam veliko osamljenih, ki so ”pozabili”, da so zaničevali snaho, zeta, pozabili so, da jim je bilo doveč kdaj poskrbeti za vnuke. Pozabili so, da so jim bili le-ti odveč, da so se jih otepali, da se jim jih ni ljubilo vzgajati….
    Koliko je starejših, ki so s svojo odbojnostjo prepodili mlade, da so potem životarili v kakšnih luknjicah, starši pa so v starosti kazali nanje s prstom, češ, poglejte, grdobe, ne zmenijo se za nas, ki smo sami.-
    V našem kraju je skoraj vsaka druga hiša prazna, oziroma je v njej le eden- praviloma starejši.
    Vsak od njih pa bi – če bi se znal pogledati v ogledlao- povedal bridko zgodbo o tem, kako ”ni znal” z mladimi, ko je bil za to še čas…..
    če nič ne daš, tudi nič ne dobiš nazaj. In to se ti ”maščuje” na starost.
    Ker nisem več mlada (60), lahko o maričem kaj povem na glas.

  7. mojca says:

    To je pa res ena žalostna zgodba, zato si za svojo starost želim le zdravja, četudi nimam nič drugega. Pa da bi moj kuža še naprej bil priden, pa da bi naše muce bile še naprej tako ljubeznive, da bi jih lahko zdrava obdržala. Srečno vsem starostnikom!

  8. Jelka says:

    Zgodba je kruto resnična. Prizore, ki jih je opisala gospa, vidim vsak dan, ko obiskujem svojo mamo. Vidim zapuščene starostnike, ki se jih njihovim svojcem ne zdi vredno obiskati niti za deset minut. Ker so jih zapustili njihovi najbližji, je tudi odnos zaposlenih v domu za upokojence rugačen, manj skrben in bolj pišmeuhovski, kot do ostalih- redkih, ki jih svojci obiskujejko vsak dan ali vsaj zelo pogosto.
    Ne pozabite krute hčerke in sinovi: če imaš srečo, umreš star in ko si star si tudi onemogel!

  9. srečko says:

    Zelo tragično za nekoga ki malce pomisliš kaj se še bo zgodilo s tabo z mano bilo skom ko bomo tako daleč. Sem eden Od teh ki smo se nekoč posedali ob krušni peči se družli z prijatli sosedi daleč od tega mesnega vrveža brez te tehnologije bilo nam je prijetno starim ali mladim.Vsi tako zagovarjamo da na mladih svet stoji a se ne zavedajmo da se danes poznajo samo po internetu družijo se ob računalniku sosed ne pozna več soseda in gdor od mladih danes zna poprijet za kako fizično delo ko je od jutra do večera pri računalniku telefonu potem pa tarna kako je izmučen svoje partnerje si poičejo kr prek inerneta kako bo tak sin hčerka skrbel za svoje staše ko misli da je narediv vse najlepše ko je starega porinil v dom a se ne zavedajo da bodo njihovi otroci morda naredili enako samo da za njih bodo v domovih skrbeli roboti seveda če bodo imeli pokojnino a žal kako v tem svetu danes ni slušb in ni pokojnine zato še danes molzejo nas da nebomo potrebovali nege ali doma sicer pa tako sem raje mrtev ko da grem v dom .

  10. Gregor says:

    sm ratal depresiven ko sme tole prebral…ko sm pa prebral post anonymusa pa še 3x bolj…če je to naše razmišljanje se nam res nič dobrega ne piše. tudi sam bom na stara leta ostal sam…in dejasko razmišlam da je v takem primeru najbolje enostavno konča zgodbo sam dokler jo lahko, kajti takega razčlovečenja nebi prenesel.

  11. france says:

    Ma ja sm se sreču v domu z precej takimi reveži vendar jih mogoče preveč enodimenzionalno gledamo.Na ene svojci res pozabijo vendar nihče noče povedat vzorka zakaj.Zakaj nihče ne pove kaj o terorju ta starih nad mladino(do otrok,zetov tašč,vnukov)? Naj povejo še kako se je za vsako novo stvar treba z njimi prerekat,da si največji lenuh ko greš letno na dopust za 1 teden,in kako je tisti,ki ostane doma in dela vedno ničvreden.Dokler majo še zdravje jih žlehtonba še drži gor.Potem pa šok zakaj so vsi pozabl nanje-vse se vrne.No tuki maš še take ljudi,ki sploh nimajo otrok in potem taki valda nimajo nikogar,ki bi se ukvarjal z njimi. Je pa izvor vsega je kriva naša vrla medicina-pobijamo otroke ,ki si želijo živeti,ker jih kao ne moremo ekonomsko preskrbeti,na drugi strani pa s tabletami držimo gor žive mrtvece,ki jim je življenje le še trpljenje. Enostavno ne moreš več umreti dostojanstveno.Upam da mi bo to prihranjeno.

Oddaj odgovor!