Na pot v Kolumbijo

Naslednje jutro smo se skupaj s policistom, ki jih je na ulici zaradi večje varnosti skoraj več kot ljudi, podali na brezplačen voden ogled starega dela mesta. Najprej smo zavili v El Calanderio, najstarejši kolonialni del mesta in eden najlepših delov Bogote. Ozke ulice z več kot 300 let starimi hišami z značilnimi dekoriranimi balkoni, trg Simona Bolivarja in pogled na mogočni hrib Cerro de Montserrat ter na vsakem koraku domačini, ki prodajajo tipične dobrote in sveže tropsko sadje ter sokove, so prvi vtisi, ki so naju ovili v tem 8 milijonskem velemestu. Pa seveda kaos avtomobilov, ljudi in velik prepad med revščino in bogastvom.

Zanimivo je, da v Bogoti ob nedeljah za promet zaprejo večino ulic. Takrat na svoj račun pridejo predvsem mnogi kolesarji, rolarji ter sprehajalci. To je poleg omejevanja števila dni, ko se lahko glede na številko registrske tablice z avtomobilom sploh voziš v mestu, ukrep, ki pripomore k zmanjšanju onesnaženja zraka. V Bogoti je več kot 70 muzejev, vendar sva si ogledala le najpomembnejšega, to je Muzej zlata (Museo del Oro), kjer hranijo največjo svetovno zbirko indijanskih predmetov iz predkolumbovskega obdobja (več kot 33.000 kosov).

Katedrala v rudniku soli?

S prijatelji Kolumbijci smo z veliko zamudo, kar je tam nekaj čisto običajnega in razumljivega in kot bi rekli oni, muy tipico, odšli raziskovat bližnjo okolico glavnega mesta, in sicer laguno Guatavite. Nekateri menijo, da je to krater vulkana, drugi, da je tukaj nekoč padel meteor. Med pripovedovanjem zgodb o El Doradu, tukaj se je namreč začela zlata mrzlica, smo si opomogli s tipično malico – el bocadillo ali sendvič s sirom in marmelado iz gvajave ter priljubljeno gazirano pijačo La Colombiana. Po luknjasti cesti smo se peljali čez prečudovito hribovito pokrajino, posuto z njivskimi površinami, do veličastne katedrale Zipaquira, ki so jo izklesali 200 metrov pod površjem v rudniku soli. Slana katedrala velja za eno največjih arhitekturnih dosežkov Kolumbije in eno najpomembnejših turističnih atrakcij.

La Zona Cafetera

Po vrtoglavi vožnji po prepadni serpentinasti cesti, ki te čez prelaz čez Centralno kordiljero (La Cordillera Central), kjer palme rastejo skoraj 3.000 m nad morjem, pripelje v Zono Cafetero, kjer kot edina država na svetu še vedno ves pridelek nabirajo ročno, sva poskusila najboljšo kavo na svetu. V nacionalnem parku kave (El Parque Nacional del Cafe) v provinci Quindio, je na ogled prikaz pridelave tega opojnega napitka, ogromno različnih vrst grmov kavovcev, muzej kave, zabaviščni park in seveda na tisoče različnih spominkov, ki so bolj ali manj domiselno sestavljeni tudi iz dišečih kavnih zrn (ogrlice, zapestnice, uhani…).

Majhen del najinega potovanja sva prepotovala po cesti. Razdalje so namreč velike, cestna infrastruktura je sicer v solidnem stanju, kar pa ne velja za večino tovornih vozil, ki jih je na glavnih cestah ogromno. Zato je povprečna hitrost na večini potovanj zgolj okrog 30 km/h, kar zna biti precej utrujajoče. Ker sva se na ogled idiličnega podeželskega mesteca Salento podala z avtobusom, sva poleg divje vožnje po ovinkasti cesti (spet »muy tipico«) na eni izmed mnogih kontrolnih točk doživela tudi osebni pregled in pregled prtljage s strani kolumbijske vojske, ampak to je le prispevek k večji varnosti in preprečevanju trgovine z mamili.

Večere sva preživela v zabavni in vedno nasmejani kolumbijski družbi, v eni izmed vikendic oziroma, kot jim oni pravijo La finca in kozarčku dobrega ruma ali zelo priljubljenega aguadiente (kolumbijsko šilce žganja).

V osrčju tropskega deževnega gozda

V amazonskem nižavju (Amazonas) sva nekaj dni preživela v nacionalnem parku Amacayacu in se podala na avanturistični šesturni treking v tropski deževni gozd, kjer med drugim domujejo jaguarji, strupene kače, tukani in tarantele, v mogočni Amazonki pa sva lahko občudovala rožnate delfine. Aktivnosti v osrčju džungle je bilo veliko in kar nisva mogla oditi. Za konec sva tako s pomočjo vrvi splezala še na 40-metrsko drevo in kot ptice v tišini zrla v neskončnost krošenj dreves. Obiskala sva še bližnji Puerto Nariño, nekoč glavni terminal tihotapske kokainske verige, sedaj pa mirno mestece ob Amazonki, in se razvajala ob odlični domači kuhinji.

Napotila sva se še v mondeno Santa Marto, ki je izhodišče za zelo odmeven štiridnevni treking v Ciudad Perdida (Izgubljeno mesto), ki je bil skoraj dve tisočletji središče tayronskih staroselcev, šele leta 1972 pa je skupina pustolovcev to terasasto arheološko najdišče ponovno odkrila. Ker sva že bila v tropskem deževnem gozdu v Amazonskem nižavju, sva se raje odločila za obisk bližnje ribiške vasice Tagange, ki je znana po mnogih potapljaških centrih. Vredna obiska je sosednja plaža La Playa Grande, kjer se totalno odklopiš, saj se kopaš v zalivu, ki je obdan s hribovjem, posutim z mogočnimi kaktusi, okoli tebe pa brezskrbno plavajo živobarvne ribice, ki jih lahko vidiš že s prostim očesom.

Vrhunec potovanja – nepozabni nacionalni park Tayrona

Zagotovo je to kraj, ki ga ne bova nikoli pozabila. Tukaj sva si končno lahko oddahnila od vrveža in kaosa kolumbijskih mest ter ure in ure pešačila po čudovitih in nedotaknjenih divjih peščenih plažah obdanimi s kokosovimi palmami in objetimi s skrivnostno džunglo. Zvok mogočnih divjih valov, jate pelikanov, bele čaplje in majhni prestrašeni rakci, ki so bežali pred najinimi bosimi nogami, so nama pričarali nepozabne trenutke. Odlični, sveže stisnjeni sokovi iz bolj, pa tudi manj poznanih tropskih sadežev (marakuje, lule, papaje, ananasa, guajave), najbolj tipičen zajtrk arepa con huevo – arepa z jajcem ter rižote z morskimi sadeži so bili na vidiku vsak dan. In mnoge plaže – vsaka je bila posebej zanimiva, drugačna, romantična in sanjska. Pravo doživetje je bilo tudi spanje v hamacas – visečih mrežah sredi kokosovih palm.

Država, ki ti spremeni življenje