POZOR: Vsega je kriv Zoran Janković

Vsega je kriv Zoran Janković. Zaradi njega ljudje umirajo na cestah.

S prijateljico pomerjava obleke in kabina je polna najinega tovarištva. Vmes beseda nanese na volitve. Nasmejana rečem, da bom volila Jankovića in zapenjam gumbe na bluzi. Smeh se umakne zgroženim pogledom. Prijateljica, moje ljubo bitje me mrko prebada in zasika: ali hočeš, da postane naša dežela Srbija. Nikar ne povej tega mojemu možu, ker bo zelo jezen nate. Začudeno jo gledam. Počasi in razločno rečem: njegova mama je Slovenka. »Pa kaj«, mi odvrne. Ogledalo se nama posmehuje. Ker.

Vsega je kriv Zoran Janković. Čeprav je njegova mama Slovenka.

Sem na telovadbi. V garderobi se izogibam besedam na J, debata je vroča, volilke ogrete. Kolegica me butne s komolcem. Ali boš šla na volitve? Ja. Koga boš volila? Jankovića. Tišina postane otipljiva, voham mešanico živčnega znoja in dragih parfumov. V mislih si ponavljam besedno igrico iz vrtca. Ena žabica je umrla, ali greš na pogreb. Ja. Koliko vencev boš nosila? Tri. En, dva, tri pojdi ven zdaj ti… A si ti normalna, a ni že dovolj, da imamo črnca v Piranu za župana. Kakšna Slovenka si, sram te bodi. In me je sram. Ker mislim na množico majhnih, luštnih črncev, ki se sprehajajo ob morju in vpijejo proti županu: ata, ata, ata… Pa sploh ni smešno.

Vsega je kriv Zoran Janković. Čeprav je belec.

Čakam hčerko in družbo mi delajo tri mame. Beseda teče o šoli. Kakšno olajšanje. Vendar samo do šestnajstega stavka. Me, reve uboge se moramo učiti z otroki, poglej pa Jankovićeva mulca, kako se sprehajata brez izobrazbe. Je ata Zoran šel v šolo in vse uredil. In takšni naj bi bili na oblasti. Saj ga ne boš volila, ti, ki so ti všeč barabe? Vprašanje je namenjeno meni. Sem tista, ki se poklicno ukvarjam z otroki, ki imajo vedenjske težave. Poberem rokavico po viteško in prikimam. Nazaj dobim tctctc po prstih: se mi je zdelo, da si tudi ti malo motena. Gospe nadaljujejo pogovor o tem, kdo je kriv, da imajo otroci pretežke torbe.

Vsega je kriv Zoran Janković. Pokvaril je čudovit šolski sistem.

Nedelja je in vzdušje med sorodniki je sproščeno. Lahko se smejim, lahko sem motena in lahko povem, da podpiram istospolne, eno starševske in vseh sort družine. Sem med svojimi, varna pred Jankovičem. Varna pred plakati, ki ubijajo. Varna pred lačnimi hordami podizvajalcev, ki v boju za svoje sestradane družine trkajo na Zoranova vrata pa jih ne odpre. Zaščitena pred nezadovoljstvom, ki se kot megla plazi nad deželo. Sredi šahiranja me zmoti glas mladega sorodnika. A si gledala soočenja. Nisem. A ne boš šla na volitve? Bom. Čakam na naslednje vprašanje. En kovač konja kuje, koliko žebljev potrebuje, en, dva, tri pa povej število ti. S strahom me mladenič vpraša usodno vprašanje. Jankovića. Odgovor mu ni všeč. Skoraj žal mi je za fanta. Lahko bi prisegla, da sem videla solzo v njegovih očeh. Moj bog, da ne bo še on umrl. Zajame sapo in me pogleda kot ubogo revo, ki jo je obsedel hudič. Rečem. Ne znam jahati prašiča. Ampak volila boš Jankovića. Sploh veš, da morajo te ženske vse nedelje delati zaradi njega. Počasi se mi povežejo nevronske povezave, da misli trgovke. Tudi jaz delam, običajno več kot deset ur na dan.

Vsega je kriv Zoran Janković. Moral bi biti ženska, ki dela v nedeljo.

Potožim prijateljici številka tri, ker ne znam delati toče. Pridruži se nama njen mož. Še preden me karkoli vpraša mu odgovorim. Volila bom Jankovića. Prime se za srce in se vrže na tla. Dela spake in vpije kaj mi delaš, kaj mi delaš. To mi delaj, še mi delaj. Samo prosim, na kolenih te prosim – ne povej tega mojemu očetu, tako zelo te ceni. Smejimo se. Ne bom povedala nikomur. Obljubim.

Vsega je kriv Zoran Janković. Zato ga bom volila.

Postal bo izgovor za vse moje neuspehe, frustracije in napake.

Nanj se bom jezila, ko bom ponoči delala.

Njega bom poklicala, ko bom napačno parkirala.

Njemu bom pisala, če ne bo Božička.

Njega bom preklinjala, ko bo Danijela migala na Avsenikovo Golico.

V njegov hladilnik bom pogledala, če bo v mojem samo pašteta.

Njegove napake bodo balzam za vse, katerih pogled seže samo do njega in ne do njih samih.

Res ga potrebujemo. Opravičil bo slovensko fovšijo, žrtvovanje, jamranje, krivdo in čakanje na odrešitelja. Brez njega smo izgubljeni. Brez njega nimamo krivca.

Kradel bo noči vsem tistim, ki bodo svoje mokre izlive tipkali na splet brez podpisa.

Njegov nasmeh bo ostajal nočna mora za teto iz komisije.

Postal bo izgovor za šole, ki se bodo iz najbolj verodostojnih ustanov prelevile v mafijske združbe z botri.

Njegova družina bo zagotavljala posel za novinarje, kajti njihove hrane ne bo zmanjkalo.

Postal bo darilo za vse, ki nimajo svojega življenja in ga bo živel namesto njih.